Fižol prištevamo med stročnice in je bogat po vsebnosti vlaknin, ogljikovih hidratov in beljakovin, vsebuje pa tudi vitamine in minerale. Prvotna domovina fižola je Amerika. Inki so ga pridelovali že pred davnimi 7000 leti, od kjer se je razširil v severno in južno Ameriko. V Evropo je prišel po odkritju Amerike, okrog leta 1500, in se hitro razširil po celotni Evropi. Botanično uvrščamo fižol v rod Phaseolus. Poznamo skoraj 70 vrst fižola, ki so razširjene predvsem v tropskih krajih, od tega je le pet vrst kultiviranih. Najbolj razširjeni vrsti pri nas sta navadni fižol in turški ali laški fižol, nekateri pa pridelujejo še limski fižol (fižol lima).V naših trgovinah se poleg ter treh vrst fižola lahko kupi tudi vigno ali kitajski fižol, ki je fižolu podobna stročnica in močno razširjena na področju Azije. Najbolj znana predstavnika vigne sta adzuki in mungo fižol.
V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije, ki je del Slovenske rastlinske genske banke, hranijo več kot 1000 genskih virov fižola, ki so bili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zbrani na področju Slovenije. Genski viri fižola so se skozi stoletja zaradi raznolikosti slovenske pokrajine in različnega načina pridelave na naših tleh spreminjali in predstavljajo del naše kulturne dediščine, ki jo je treba ohraniti za naše potomce. Slovenske genske vire uporabljajo za raziskave in kot izvorni material za žlahtnjenje novih sort ali za reintrodukcijo starih sort. Med shranjenimi viri je večina navadnega fižola, manjši delež je turškega fižola. Z žlahtnjenjem slovenskih sort fižola se ukvarjajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije in v Semenarni Ljubljana, kjer so med drugim vzgojili nekatere avtohtone sorte fižola.
Fižol pridelujemo za stročje, za zrnje ali za kombinirano uporabo. Poznamo nizke in visoke sorte fižola. Slednjega imenujemo tudi preklar, kolnik ali natičar, saj za svojo rast potrebuje oporo. Nizke sorte fižola pa imenujemo še grmičar ali počepinček. Najbolj znane slovenske sorte nizkega fižola, ki so jih pridelovali v preteklosti oziroma jih pridelujejo še danes, so prepeličar (imenovan tudi nizki koks ali nizki češnjevec), okrogla in dolga zelenka, rjavi koks, bela in rumena fižolica, mandalon in ribničan (nekateri ga uvrščajo med polvisoke fižole, ker rad dela vitice). Med visokimi sortami fižola so najbolj prepoznavni cipro, visoki koks, češnjevec, sivček, krivček, maslenec, jeruzalemski, jabelski pisanec, klemen, barianec in različni liščki.
Fižol dobro uspeva v vlažnem in toplem podnebju. Navadni fižol je samoprašna vrsta, kar pomeni, da se sam opraši s svojim cvetnim prahom in se le redko križa z drugimi sortami fižola. Turški fižol pa je tujeprašna vrsta in se opraši s cvetnim prahom, ki ga s cveta na cvet prenašajo čebele. Včasih so navadnemu fižolu, če se je skrižal rekli, da se je fižol oženil.
Različne sorte fižola potrebujejo različno dolgo obdobje, da dozorijo. Najzgodnejše dozorijo že v 50 dneh, tiste bolj pozne, pa potrebujejo kar 150 dni, da dosežejo tehnološko zrelost. Fižol je pri kalitvi občutljiv na temperaturo zemlje, zato ga običajno sejemo v maju, ko se temperatura tal dvigne na 10 do 15°C. V zadnjem času fižola ne pridelamo dovolj, da bi bili samooskrbni, zato ga veliko uvozimo, predvsem iz Kanade, ki je največja proizvajalka fižola, sledi ji Kitajska.